[GLASBA: tuje] Totedenski kratek pregled nerecenziranih, a relevantnih aktualnih izidov:

Koridor, 4. avgust 2014 ― Pixies – Indie Cindy: - 23 let čakanja na novosti enega najbolj vplivnih bendov neodvisne in alter glasbene scene 80. ter 90. je bilo s singlom »«Bagboy« poplačano. Ta je vseboval esenco Pixiesov – čudaškost, udarnost, duhovito, energično eksperimentalnost, svež preobrat konvencionalnih rock form in nadzemeljsko zapomnljive melodije. Na preostalem delu plate je Pixiese očitno njihova ustvarjalnost začela dolgočasiti in so naredili obrat za 180° ter ustvarili brezjajčno, generično, povprečno, nazadujočo, derivativno, brezdušno glasbo, ki ni le za v pozabo, temveč v sramoto. T. K. https://www.youtube.com/watch?v=iz9mt-Oe-HE (celoten album) Swans – To Be Kind: + Po predlanskem The Seer je bilo težko ugibati, kaj lahko od tega visoko eksperimentalnega benda pričakujemo. Če je bila The Seer nemogoče intenzivna dvourna mantra, ki je pretresla tako rockovske kot postrockovske (gledam tebe, crescendo-core) konvencije, je To Be Kind še enkrat pokazala, koliko možnosti (še) ima (pretežko kitars

Iz oči v oči

Pogledi, 4. avgust 2014 ― Dopisovanje se je začelo z brezbrižnostjo, nadalje sta v zobe vzela generacije, tuje in svojo, končala pa – z nacijo, demokracijo in volitvami. Ni mogoče trditi, da se boste po prebranem z jasnimi političnimi stališči in bliskovito napotili k volilnim skrinjicam – ampak to skoraj gotovo ni bil njun namen.

Na lovu za spomini: za prgišče Paasilinnove resnosti

Konteksti (Tomaž Bešter), 2. avgust 2014 ― Potepanje po prostranskih širjavah domišljije Arta Tapia Paasilinne je kot nalašč za vse tisto, kar objema koncept poletnega branja. Ko bodo vaše želje iskale svetlobo v smeri nečesa neobvezujočega, zabavnega in po svoje tudi malo trčenega, vam bo veliko knjigarnarjev, knjižničarjev in, če boste imeli srečo, tudi prijateljev preedlagalo Na lovu za spomini. vir slike: emka.si In kaj se skriva v tem, že desetem prevodu Paasilinne v slovenščino?Popeljal vas bo na zanimiv road trip, v katerem boste dododbra spoznali taksista Seppa Sorjonena in Taavettija Rytkönena, starca, ki je vsaj spočetka, v resnici le Seppova stranka. Ta dva bosta res doživela marsikaj in če vam ni bilo že prej jasno, bo ob branju Na lovu za spomini sedaj vsak dvom popolnoma odveč - Jonasson je Stoletnika zagotovo pisal ob odprtem Pasillinu. Knjigo odlikuje prav takšna ležernost, stoičnost glavnega karakterja, zabrisanost slednjega v dve do tri osrednje osebe in resnost vsega, s čimer se delo v resnici ukvarja. Velika resnost reči. Zato bo tudi tale zapis zoprn, ker se bo natanko s temi tudi ukvarjal. A samo za prgišče.Prvič, Taavetti je zbolel za demenco in za svojo bližnjo preteklost ne ve ravno najbolje. Ima pa dovolj gotovine pri sebi, da lahko sledi svojim ciljem. Seveda, ker ima demenco, ne ve ravno najbolje, kaj ti cilji so. A tu se začne resnost Paasilinnovega pisanja: v resnici sploh ni pomembno, kaj ti cilji so. Ker so očitno cilji samo stvar spomina, ki je lahko hudičevo začasna reč.Drugič, Seppo Sorjonen je čisto običajen taksist, ki ima službo, dekle, s katerim se ima poročiti in začeti življenje popolnoma običajnih zakoncev. S Taavettijem je na začetku bil v odnosu stranka-prodajalec in utemeljenost tega odnosa se zlahka meri s količino šelestečih finskih mark (Finci so euro dobili 2002). Zato nič spornega. A vendarle se Seppo relativno zlahka pusti prepričati, da vse to nekako pusti za sabo in se posveti le druženju s Taavettijem. Ker je skrb za nekoga drugega lahko v resnici mnog
Mokre sanje skupine Laibach ali hipstersko žrtje na Metelkovi

Mokre sanje skupine Laibach ali hipstersko žrtje na Metelkovi

Pogledi, 2. avgust 2014 ― Bilo je izven sezone, svetlače vitkijoče vrtokretne na urolpu pa so crkovale. Ljubljana je bila črna in temna, ampak na zahodni način: tu in tam se je razsvetljevala z napisi. Bili so ukrojeni tako, da so bili v uteho, in spraševal sem se, kje je tu ta slovanski duh, ki baje živi, živi, in nekoč so celo peli, da bo živ na veke, dokler nisem uzavestil, da je slovansko razsulo izključno moja, vzhodnoevropska, poljska perspektiva.
Locke (2013)

Locke (2013)

Filmski kotiček, 1. avgust 2014 ― Slovenski naslov: LockeDržava: VB, ZDALeto: 2013Žanri: Drama, TrilerDolžina: 85' ,  ImdbRežija: Steven KnightScenarij: Steven KnightIgrajo: Tom HardyV življenje Ivana Locka vstopimo ob koncu njegovega delovnega dne. Stemnilo se je že in eden najpomembnejših mož na največjem gradbišču v  Birminghamu je že pošteno utrujen. Tako zelo, da zadrema pri rdečem semaforju, čeprav pred sabo ima zelo pomembno odločitev. Če v križišču zavije levo, se bo odpeljal proti domu; se stuširal, odprl pivo in z otrokoma in soprogo užival v pomembni nogometni tekmi. Z zavijanjem v levo bo njegovo življenje še naprej teklo po ustaljenih tirnicah. Prespal bo v svoji postelji in se zjutraj odpravil v službo, kjer  bo že od zgodnjih jutranjih ur usklajeval največjo  in najpomembnejšo gradbeno fazo v svoji karieri. Če pa zavije desno, nič več ne bo tako, kot je bilo. Če zavije desno, ne bo skupaj z družino užival v nogometni tekmi in ne bo prespal v svoji postelji. Jutri, na dan betoniranja temeljev, ga ne bo v
Je pa že bolj razumno pasti skupaj

Je pa že bolj razumno pasti skupaj

Pogledi, 1. avgust 2014 ― Ups, madonca, zletela je preproga! Kaj zletela, zdrsnila je z okna in zdaj pada, pada, dol, dol: paf. Direktno na barko. To pa je sreča. Naravnost na privezani premec spodaj v Rio del Ghetto. In zdaj? Na premcu že ležita dve kuhinjski krpi, cvetlični lonec z razčesnjenim rožmarinom, kakšen ducat klupic za obešanje perila, nekoč obešeno perilo – pulover, hlačke, nekaj rožnatega, tudi nekakšna vrv in nekaj zelo razbitega. Plavajoča galerija padlih predmetov sredi odročnega beneškega kanala, dostopna le golobom, podganam in očitajočim pogledom od zgoraj: »Preproga?
Nova renesansa – ne še

Nova renesansa – ne še

Pogledi, 30. julij 2014 ― Rem Koolhaas je napovedal, da bo letošnji beneški arhitekturni bienale predstavljal arhitekturo in ne arhitekte. Da si ne bo prizadeval zaznati in zabeležiti najnovejšega, najbolj spektakularnega dogajanja na področju arhitekture, temveč se vrniti k osnovam, vzpostaviti moment zaustavljenega časa, ponuditi priložnost za razmislek o tem, kje z arhitekturo smo in kam naj gremo.

Med demokracijo in nedemokracijo

Pogledi, 30. julij 2014 ― »Miselna konciznost morda ni ravno glavna odlika, ki jo pričakujemo od Vena Tauferja, še posebej kadar nastopa v močno medijsko ozvočeni aktivistični vlogi predsednika društva slovenskih pisateljev; toda včasih se zdi, da bi kakšno malenkost kljub vsemu le moral opaziti,« v kolumni za Časnik piše Brane Senegačnik.
še novic